Ali znate umivati?

Jutro se prebuja, svetloba počasi polzi skozi okna v hišo. Hana narahlo potrka in pokuka v sobo, da vidi, če je bolnik že buden. Gospod sedi v postelji in posluša radio.

"Dobro jutro, gospod! Kako ste spali?"

Ko se pomenita o tem, kako je bilo ponoči, Hana reče: "No, zdaj je pa dan. Želite, da vam pomagam pri umivanju? Sami se težko."

"Ja, vrti se mi rado ... Pa ..." gospod pogleda Hano, "pa, a znate umivati?"

Hano vprašanje preseneti. Od kod bolniku pomislek?

"Ja, znam, umiti pa znam," preprosto reče.

"Res?"

"Ja, res."

"No, pol pa!"

Hana pripravi vse potrebno, skupaj z bolnikom se odločita za pižamo, ki jo bo potem oblekel, Hani pove, kje ga najbolj boli in da se ga naj tam previdno dotika.

"Bom pazila," pravi Hana. "A če se mi ponesreči, če vas zaboli, kar zavpijte!"

Potem gospodu Hana pomaga iti v kopalnico in ga namesti na stolček. Preizkusi toploto vode in pomaga bolniku, da sam dokončno naravna toploto vode. No, in že teče voda po njem. Prijetno topla, vroča.

"Umijeva tudi lase?"

"Tudi."

"Nagnite glavo nazaj, da vam ne bo teklo po obrazu ... Nate krpico za čez oči ..."

Že teče voda po glavi ...

Potem Hana da gospodu tuševo ročko v roke, o kako uživa, ko teče voda po njem! Hana mu našamponira lase in umije hrbet ...

Kasneje v sobi bolnik počiva na postelji, Hana mu še briše lase ... Gospod je zelo zadovoljen. In potem Hano čisto zares vpraša: "Kako bi lahko prišel spet kdaj na vrsto pri vas ... za umivanje? Tako dobro ste me zrihtali! Imate gotovo svoje kliente?"

Hana se smeje.

"Kadar bom tukaj, vam bom z veseljem pomagala."