Sol Zemlje
Ali silvestrovanje pomeni vojno?
Živalce2. januar 201511.116 branj

Ali silvestrovanje pomeni vojno?

Tako je včeraj razmišljal moj 10-letni sin.

Tako je včeraj razmišljal moj 10-letni sin.
"Tako je, kot bi bili na fronti."
"Pravzaprav res ..."
Podpisala sem peticijo proti uporabi pirotehničnih sredstev. In še kdo jo je. Marsikdo pa zanjo ne ve, pa bi jo, če bi imel možnost.
Morda pa se bo počasi poznalo ... morda pa počasi ljudje ugotovimo, da pokanje ni del miru ... in k miru in zdravju ne spada ... morda počasi človeštvo ugotovi, da pokanje resnično ni del praznika.
In moj desetletnik ob tem hrupu od zunaj pomisli na vojno.
Pes je cvilil, rinil za nami. Zvečer smo ga odpeljali še ven, ampak revež je tako cvilil, da je bilo prav smešno. Seveda smo ga kar naprej mirili, tolažili; če bi ga vpregla v sanke, bi me gotovo pripeljal do doma, tako se mu je mudilo in toliko moči je vložil v vleko svoje gospodarice.
.
Danes zj. je bilo seveda vse v redu. Zunaj ni bilo ne avtomobilov ne ljudi ...
.
No, doma sva silvestrovala le z najmlajšim. Blagoslovila sva dom, pokadila in pokropila, zapela nekaj božičnih pesmi, naredila sva si tak večer, da je bil obema všeč.
Prej je sin navijal, da pogledava film Sam doma, in jaz, ki nisem filmofilka, sem si rekla, pa naj bo, ob taki priložnosti. Sploh ko pri nas zelo malo skupaj gledamo.
No, ob tem, ko je sin omenjal fronto, sem se pa spomnila na knjigo Grivasti vojak.
Meni je tako silno všeč njeno sporočilo, eno od njih, tisto, ko dva vojaka iz nasprotnih taborov, Nemec in Anglež, prideta na nikogaršnje ozemlje med obema frontama, da pomagata konju, ki se je zapletel v žico. No, to se dogaja v premoru med bojem, na obeh straneh pa množica vojakov v strelskih jarkih.
Mirno se pogovorita o konju, rešita ga žice, nakar se je potrebno odločiti, kdo konja odpelje na svojo stran.
Pa se eden od njiju spomni, da mečeta kovanec, cifra - mož. In tako je odločeno, da konja odpelje Anglež.
Prijateljsko se vojaka razideta ... in hkrati vesta, da bosta čez uro ali dve spet streljala na svoje nasprotnike ... morda celo drug na drugega ...
Na čigav ukaz? Zakaj? Kdo bo rešen, kaj velikega se bo zgodilo, če bo nekdo zmagal?
No, in ko se pogovarjamo o knjigi Grivasti vojak (to je bilo malo bolj zgodaj zvečer in tedaj nas je bilo še več doma), se spomnimo, da obstaja tudi film ... in zakaj ga ne bi najmlajši sin in jaz pogledala prav danes ..? Seveda, dajva ga.
In sva ga ...
.
.
Pred časom mi je eden od prijateljev "prilepil" filmček z ruske fronte ... nisem gotova, ali je bil Zlobni ali pa Štulič ... Sem nekaj časa iskala, ampak ga nisme našla ... Pretresljivi prizori. Res, koliko je vredno življenje!? Kako je mogoče, da človek ubija drugega? Koliko pomeni preživetje?
Jaz ne zmorem razumeti niti nogometašev, da letajo za žogo po več ur, kako bi razumela vojake, ki na ukaz počnejo polno nečloveškega ... Braniti ... koga? Domovino? Sebe? ... Grozljivka ... Resnično ne morem doumeti tega ... mame rojevamo otroke v ljubezni ... v upanju, da bodo otroci zrasli in bili srečni ...
In potem se zgodi, da postane sin vojak in mora iti .. na ukaz ... in mora ubijati, če mu tako rečejo ... če noče biti ubit sam ...
Ali je res mogoče, da človek lahko verjame, da dela dobro, če ubija ...? Ubijati za domovino?
-----------------------------


Prenašam delček iz svojega drugega zapisa (vedno znova me pretrese!):

"Kaj bova zdaj?" je vprašal, stopil bliže in se zazrl v Nemca ... "Dva sva, konj pa je samo eden. Kralj Salomon je seveda imel odgovor, kaj praviš? /.../"
/.../ Kar pa se tiče najine druge težave: ker sem bil tukaj prvi, je konj moj. Tako je pravično ..."
/.../
"... O vsem bi se lahko v miru dogovorili - glede vojne mislim -, vrnil bi se v svojo dolino in ti v svojo. Pa saj res nisi ti kriv. In tudi jaz ne, nihče od naju, če sva že pri tem."
Spodbujanje z obeh strani je medtem potihnilo in obe strani sta v grobni tišini opazovali, kako se moža ob meni pogovarjata. Valižan me je pobožal po nosu in mi otipaval ušesa. "Spoznaš se na konje," je rekel visoki Nemec. "Kako hudo je z ranjeno nogo? Misliš, da je zlomljena? Videti je, da ne stopa nanjo."
Valižan se je sklonil /.../. "Prav imaš, precej slabo je, ampak mislim, da ni zlomljeno. Rana pa je kar huda, globoko je zarezalo - na pogled bi rekel, da je bila žica. Hitro ga je treba oskrbeti, ali pa se bo rana zastrupila, in potem mu ne bo več pomoči. Pri taki ureznini je moral izgubiti že veliko krvi. Ampak vprašanje je še vedno, kdo ga bo vzel. Nekje za bojno črto imamo veterinarsko bolnišnico, kjer bi lahko poskrbeli zanj, ampak najbrž jo imate tudi vi."
"Ja, mislim, da jo imamo. Nekje mora biti, kje natančno, pa ne vem," je počasi rekel Nemec. Nato je segel globoko v žep in iz njega izvlekel kovanec. "Izberi, katero stran hočeš. Cifra ali mož, ali kako že rečete pri vas? Kovanec bom pokazal na obe strani. Vedeli bodo: katera koli stran bo dobila konja, ga bo le po sreči. Vsi bomo ohranili svojo čast, je tako? Tako bo prav za vse."
Valižan ga je občudujoče premeril in se nasmehnil. "V redu, kar ti začni, švabček. Pokaži jim kovanec in frcni, jaz pa bom izbral."
Nemec je /.../ kovanec /.../ zalučal visoko v nebo. Ko je padel na tla, je Valižan zaklical z glasnim, donečim glasom, da bi ga lahko slišal ves svet: "Mož!"
"No," je rekel Nemec in se sklonil, da bi ga pobral. "To, kar zre vame iz blata, je obraz mojega cesarja. /.../ Konj je tvoj. Dobro skrbi zanj, prijatelj." Spet je prijel za vrv in jo podal Valižanu. Medtem je svojo drugo roko iztegnil v znak prijateljstva in sprave, njegov zgarani obraz pa je razsvetlil nasmeh. "V kakšni uri ali dveh," je rekel, "se bova spet po najboljših močeh trudila, da bi se pobila. Sam Bog ve, zakaj to počnemo. Mislim, da je morda še sam pozabil, zakaj. Zbogom, Valižan. Pokazala sva jim, ali ne? Pokazala sva jim, da je mogoče rešiti vsako težavo, če si ljudje le zaupajo. To je vse, kar je potrebno, kajne?"
Pritlikavi Valižan je nejeverno zmajal z glavo in vzel vrv. "Švabček, fant moj, če bi naju pustili skupaj za kakšno uro ali dve, bi lahko uredila vso to zagamano zmešnjavo. Ne bi bilo več žalujočih vdov in jokajočih otrok, ne v moji ne v tvoji dolini. /.../"
/.../ "Pazi nase, prijatelj, in vso srečo. Auf Wiedersehen." /.../
"Tudi tebi, fant moj," je za njim zaklical Valižan.


Koliko hudega se zgodi samo zato, ker se ljudje ne znajo (ne znamo) dogovoriti in se držati pametnih dogovorov.

Michael Morpurgo: Grivasti vojak, Hart založba 2012

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96290/michael-morpurgo-grivasti-vojak

http://www.delo.si/druzba/panorama/generacija-d-grivasti-vojak.html

Galerija (2)

Ljudje med sebojŽivljenje in smrtŽivalce
AK

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje

Sorodni zapisi

Živalce

Ali dober pes laja?

Če omenimo psa, verjetno večina najprej pomisli na to, da pes laja. Ja, laja. Celo kuža Pazi, ki z repkom miga in da tačko, laja (celo "jezno laja, če nikogar ni doma").

6. avg. 2020
Živalce

Strah pred človekom

Večkrat se spomnim dogodka iz svojega otroštva: Nekemu človeku je iz hleva pobegnil teliček. Mi otroci smo bili navdušeni pa smo dirjali za njim vsepovsod, gotovo smo ga

24. avg. 2017
Živalce

Vzgoja psa - in človeka :)

Imamo psa in naš pes ima več gospodarjev (ker nas je več pri hiši) in tako je precej razumljivo, da vzgoja ni(bila) čisto enotna :) In zdaj naš pes niti ni več mlad, pač pa "zrel", ja, skoraj bi rekla, da odrasel moški

9. avg. 2017