Ali prava ljubezen lahko umre?

Vsa raznežena je stala ob posteljici z dojenčkom. Spal je. Mirno. Ročice je držal nazaj, pravijo, da zadovoljen dojenček spi z ročicami nazaj ... z odprtimi ročicami ... Bila je tiha mirna noč, vsi otroci na oddelku so spali. Le ona je bila tam, da poskrbi zanje, da bo vse v redu.
Dojenček, ki ga je gledala, je bil kot angelček. Vsi so rekli, da je zelo lep.
Toda ni bil samo lep dojenček, ni bil samo zaželen otrok, prvotno ni bil zaželen. Rodil se je mami, ki ga ni mogla obdržati. Rodit je šla daleč stran od doma in ga pustila v porodnišnici - za posvojitev.
Malega dečka sta posvojila mož in žena, ki sta zaman čakala na svoje otroke. In tako je deček našel dom. Starše. Sprva je izgledalo idilično ... potem pa so ugotovili, da ni čisto zdrav. Da ima verjetno neko okvaro. Še niso bili gotovi.
In tako je bil dojenček sprejet v bolnišnico, kjer je delala sestra Meta. Vsi na oddelku so ga vzljubili, malega fantka. Kako ga tudi ne bi, ko pa je bil dolgo na oddelku. Tak bolniček še posebej priraste k srcu.
Potem so zdravniki ugotovili, da mali otroček nikoli ne bo zdrav. Da bo invalid.
Staršev posvojiteljev ni bilo več blizu ...
Mali deček je v bolnišnici čakal na svoje starše ...

...

Ta zgodba je resnična, rahlo prirejena. Pustila bom od tu naprej odprto, brez nadaljevanja.
Želim pa postaviti vprašanje, ki se mi je zastavilo že tisočkrat:
Če si nekdo zelo želi imeti otroke in jih ni ... ali nimajo tisti starši potem še toliko več ljubezni ... in bi z odprtimi rokami in srcem sprejeli tudi kakšnega bolnega, prizadetega, gluhega, slepega ...
Ali bi morali biti otroci po naročilnici - napišeš zahtevek in tak mora biti!?