Ali moja ura kaže prav?
Na roko si dam uro. Čudim se, ker ne morem zapeti paska tako gladko kot ponavadi, pomislim, če sem prezaspana ... in potem mi uspe.
Na roko si dam uro. Čudim se, ker ne morem zapeti paska tako gladko kot ponavadi, pomislim, če sem prezaspana ... in potem mi uspe.
S psom greva na hrib, na Senico. V gozdu pomislim, koliko je ura in pogledam na uro.
Začudim se, kako je mogoče, da je tako veliko!
Potem se zavem, da niti slučajno ne more biti 4 popoldne, saj sem vendar šla od doma ob 9h.
Torej mi ura kaže narobe!
Ampak kako bi bilo to mogoče? Moja ura je vendar dobra, še nikoli ni šla narobe. Vem, da je vse v redu z njo!
Potem mi končno klikne, da sem si jo narobe dala na roko, narobe sem jo obrnila! Tako sem končno razumela, zakaj mi je bilo malce težko zapeti pasek!
Nadaljevala sem pot navzgor in razmišljala, kako včasih vse vidimo narobe, mislimo pa, da vidimo prav!
Mislimo, da je naša ura prav, pa ni.
Odločamo se po naši uri, pa se potem izkaže, da ni bilo dobro.
Kolikokrat govorimo, da moramo zaupati občutkom.
Pa vendar se včasih zgodi, da nas občutki zavedejo.
Kdaj naša ura "ne kaže prav"? Kdaj občutki niso pravi?
Včasih se zgodi, da kdo zaradi zelo slabih izkušenj ne zaupa več nikomur, tudi tistim ne, ki mu zares želijo dobro. Ne prepozna dobrega, nima več zaupanja ...
Včasih je človek bolan, pa mu potem hrana ne diši tako, kot bi mu sicer. Če se človek zaveda, da je bolan, potem ve, da njegov nos ni merodajen, ve, da "njegova ura" tokrat ne kaže prav ... Ve, da ni nič narobe s hrano, pač pa z njegovim nosom ...
S psom greva na hrib, na Senico. V gozdu pomislim, koliko je ura in pogledam na uro.
Začudim se, kako je mogoče, da je tako veliko!
Potem se zavem, da niti slučajno ne more biti 4 popoldne, saj sem vendar šla od doma ob 9h.
Torej mi ura kaže narobe!
Ampak kako bi bilo to mogoče? Moja ura je vendar dobra, še nikoli ni šla narobe. Vem, da je vse v redu z njo!
Potem mi končno klikne, da sem si jo narobe dala na roko, narobe sem jo obrnila! Tako sem končno razumela, zakaj mi je bilo malce težko zapeti pasek!
Nadaljevala sem pot navzgor in razmišljala, kako včasih vse vidimo narobe, mislimo pa, da vidimo prav!
Mislimo, da je naša ura prav, pa ni.
Odločamo se po naši uri, pa se potem izkaže, da ni bilo dobro.
Kolikokrat govorimo, da moramo zaupati občutkom.
Pa vendar se včasih zgodi, da nas občutki zavedejo.
Kdaj naša ura "ne kaže prav"? Kdaj občutki niso pravi?
Včasih se zgodi, da kdo zaradi zelo slabih izkušenj ne zaupa več nikomur, tudi tistim ne, ki mu zares želijo dobro. Ne prepozna dobrega, nima več zaupanja ...
Včasih je človek bolan, pa mu potem hrana ne diši tako, kot bi mu sicer. Če se človek zaveda, da je bolan, potem ve, da njegov nos ni merodajen, ve, da "njegova ura" tokrat ne kaže prav ... Ve, da ni nič narobe s hrano, pač pa z njegovim nosom ...
Sončna ura na steni samostana v Stični
Najbolje je, da svoje ure naravnamo po soncu ... Po Soncu ...
Težje jo je pravilno "naravnati", kadar je sonce za oblaki ali ponoči ... Tedaj je včasih časovna orientacija otežena ...
In naše odločitve naj bodo po vesti ... pazimo pa, da imamo srčno uro, vest "prav naravnano"!
In naše odločitve naj bodo po vesti ... pazimo pa, da imamo srčno uro, vest "prav naravnano"!
Galerija (4)
Ščepec soliZlata skrinjaMati Zemlja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
