Ali je potrebno povedati, da imam rad/a?

Skupina poročenih žensk je bila na seminarju s temo "Ljubezen v zakonu".
Ženske so vprašali: "Katera od vas ima rada svojega moža?"
Vse so dvignile roko.
Naslednje vprašanje je bilo: "Kdaj ste nazadnje rekle svojemu možu, da ga imate rade?"
Odgovori so bili različni. Ene so odgovorile: danes, nekaj jih je to svojemu možu reklo pred nekaj dnevi, nekatere se pa niso spomnile, kdaj je bilo to nazadnje.
Potem so na seminarju ženam naročili, naj svojim možem pošljejo sms z vsebino: "Ljubim te, dragi."
Vse so to naredile. In potem so skupaj čakali na odgovore.
In kakšni so bili odgovori mož?
Takile:
- Kdo si?
- Joj, mati mojih otrok, si zbolela?
- Tudi jaz tebe. (Tak dogovor je bil samo eden.)
- Kaj je? Si imela karambol?
- Ne razumem. Kaj to pomeni?
- Kaj si spet naredila? To pot ti ne oprostim!
- !!!???
- Ne delaj se neumno, raje povej, koliko potrebuješ!
- Ali sanjam?
- Če ne poveš, komu je namenjeno to sporočilo, bo nekdo mrtev!
- Lepo sem te prosil, da več ne piješ! Če ne nehaš, te zapustim.

(Za ilustracijo ozebla vrtnica.)

...

Marsikdo se bo ob tem nasmejal, a če se poglobimo, vidimo, da ni vse tako enostavno, sploh pa ne smešno.

In kaj bi odgovoril/a jaz?

Dobro je vsaj kdaj pa kdaj globoko premisliti svoje odnose. Odnose med nami, vsaj med najbližjimi.
Kdaj sem svojim najbližjim nazadnje rekel/rekla, da jih imam rad/a?
Posebej pomislimo na svojega partnerja - no, najraje rečem: sozakonca ...
Premislimo tudi, kako čutimo - in zakaj - če nam drugi rečejo, da nas imajo radi.
Verjamemo?
Je res tako težko verjeti besedam?
Ali "vemo", da so pomembna le dejanja, besede pa niso nič vredne? Pa so vredne. Včasih zelo polepšajo kakšen dan. Res je pa slišati izjavo o ljubezni, kadar dejanj ni čutiti, zelo neprijetno.
Ljubezen ni "mizica, pogrni se", ni vse kar tako na gumbek. Ljubezen je odnos, je volja, je delo. Je življenje. Je to, da vendar gradimo in gojimo in negujemo naše odnose - je pa jasno, da nam marsikdaj kaj ne gre najbolje. In to je življenje ...
Žalostno je, če ne moremo lepo sprejeti in zaupati izjavi, da nas ima nekdo rad.
Verjamemo taki svoji izjavi?
Navsezadnje ta izjava vključuje to, kar čutimo, kar doživljamo v nekem trenutku, pove pa tudi o volji, da ljubimo, da sprejemamo sočloveka in da mu želimo dobro.

Lahko živi ljubezen brez izjav: rad/a te imam?
Ja, lahko ... ampak zelo lepo je, kadar to tudi slišimo - vsaj kdaj pa kdaj! Včasih so besede kot kruh ...

(Najbolje je stalno nalagati drva na ogenj ljubezni ...)

Razpisala sem se na splošno o ljubezni, a posebej bi poudarila ljubezen med zakoncema! Je tako nekaj posebnega, ker je v njej predanost, popolna predanost, je tak odnos, kot ga pravzaprav ne more biti do drugih ljudi.
Veliko zakoncev gotovo jemlje svoj zakon kot nekaj edinstvenega, kot nekaj "za vselej, za vedno, za do smrti".
Nekatere najgloblje stvari so možne človeku samo v tem odnosu - in doseže jih, če se preda svojemu najdražjemu/svoji najdražji ...
In če sprejema z vsem srcem svojega najbližjega ... najbližjo.
Sliši se potrošniško, kadar rečemo, da se kaj splača - pa vendar: splača se res potruditi za svoj zakon, za svoj odnos z najbližjim človekom.