Ali cenimo, kar "imamo"?
Večkrat sem že slišala za zgodbo, kako je nekdo sklenil prodati hišo in je prosil prijatelja umetnika (Olava Bilaca), da zanj napi&sc
Večkrat sem že slišala za zgodbo, kako je nekdo sklenil prodati hišo in je prosil prijatelja umetnika (Olava Bilaca), da zanj napiše oglas za v časopis.
In Bilac je napisal: "Na prodaj je čudovito posestvo, kjer ob zori pojejo ptice v širnih gozdovih, prepletenih s kristalnimi in bleščečimi vodami velikega potoka. Hiša se koplje v žarkih vzhajajočega sonca. Na verandi se vam ponujata prijetna senca in prekrasen razgled, ki vam pomirja srce in dušo."
No, in kasneje, ko je Bilac srečal svojega prijatelja, ga je vprašal, če je hišo prodal.
Prijatelj je rekel: "Nisem je potem niti prodajal! Kajti ko sem prebral oglas, sem šele videl, kakšen zaklad imam!"
Včasih res potrebujemo, da nam kdo pomaga odpreti oči, videti, slišati ... začutiti ...!
Kolikokrat se spomnim na eno gospo (že dolgo je od takrat), obiskala sem jo v bolnišnici, bila je zelo bolna. Obiskala sem jo, čeprav je nisem poznala, pač pa jo je poznal moj bodoči mož, rekel mi je, da je doma daleč od Ljubljane in da bo gotovo vesela obiska. Bila me je res zelo zelo vesela, veliko sva se pogovarjali. Kasneje, ko se je vrnila domov, me je pohvalila "mojemu" možu. In kako se spominjam tistega, kar mi je on potem s širokim nasmehom rekel: "Tako te je hvalila, da sem se skoraj zaljubil vate
!" (To je bilo, še preden sva se midva poročila in tega se še sedaj spominjam ... pa ne malokrat! In mi je toplo ob spominu!)
Včasih podcenjujemo zaklade, ki jih imamo (morda se jih niti ne zavedamo), medtem ko lovimo privide namišljenih zakladov.
Kolikokrat vidimo ljudi, ki zapustijo svoje družine, prijatelje, zavržejo svoje znanje, svoje zdravje ... vse ... Zavržejo stvari, ki so nastajale veliko let z veliko truda in volje in z veliko vložene energije ... Vse to ... zakaj? ... za srečo? ... svojo?
Nekdo mi je razlagal, kako je prišlo do tega, da je prevaral svojo ženo. Tako, da je začutil veliko sorodnost z neko osebo, ki jo je komaj malo poznal.
Kako so lahko varljive te zveze!
Sorodnost vendar lahko začutimo z mnogimi ljudmi. In dejansko smo sorodni - v odtenkih z marsikom. Posebej bomo čutili sorodnost, če bomo pozorni nanjo, tudi hote.
Prijatelj je rekel: "Nisem je potem niti prodajal! Kajti ko sem prebral oglas, sem šele videl, kakšen zaklad imam!"
Kolikokrat se spomnim na eno gospo (že dolgo je od takrat), obiskala sem jo v bolnišnici, bila je zelo bolna. Obiskala sem jo, čeprav je nisem poznala, pač pa jo je poznal moj bodoči mož, rekel mi je, da je doma daleč od Ljubljane in da bo gotovo vesela obiska. Bila me je res zelo zelo vesela, veliko sva se pogovarjali. Kasneje, ko se je vrnila domov, me je pohvalila "mojemu" možu. In kako se spominjam tistega, kar mi je on potem s širokim nasmehom rekel: "Tako te je hvalila, da sem se skoraj zaljubil vate
!" (To je bilo, še preden sva se midva poročila in tega se še sedaj spominjam ... pa ne malokrat! In mi je toplo ob spominu!)Včasih podcenjujemo zaklade, ki jih imamo (morda se jih niti ne zavedamo), medtem ko lovimo privide namišljenih zakladov.
Kolikokrat vidimo ljudi, ki zapustijo svoje družine, prijatelje, zavržejo svoje znanje, svoje zdravje ... vse ... Zavržejo stvari, ki so nastajale veliko let z veliko truda in volje in z veliko vložene energije ... Vse to ... zakaj? ... za srečo? ... svojo?
Nekdo mi je razlagal, kako je prišlo do tega, da je prevaral svojo ženo. Tako, da je začutil veliko sorodnost z neko osebo, ki jo je komaj malo poznal.
Kako so lahko varljive te zveze!
Sorodnost vendar lahko začutimo z mnogimi ljudmi. In dejansko smo sorodni - v odtenkih z marsikom. Posebej bomo čutili sorodnost, če bomo pozorni nanjo, tudi hote.
Včasih je tako lahko pozabiti resnično globoko sorodnost z najbližjimi, ker dajemo prednost drugim, "pomembnejšim" stvarem. Doma se tolikokrat ukvarjamo predvsem s stvarmi, ki so nujne, a marsikdaj niso stvar veselja.
In potem včasih človek pozabi na sorodnost z osebami, ki so v resnici ponavadi najbolj sorodne njemu, sozakonec in otroci.
Kaj pove neka zgodba (menda je resnična) - govori o veliki spletni ljubezni:
On in ona sta se spoznala preko spleta, se veliko pogovarjala in si bila vse bolj všeč. Ona je sicer bila poročena (ne vem, če je to svojemu spletnemu prijatelju povedala) - in naj bi bilo sicer v njenem zakonu v redu. No, on je bil pa res "ledih in frej". Potem sta se zmenila, da se osebno srečata, določila sta čas in kraj srečanja. In prišla na dogovorjeno mesto - in prepadena ugotovila, da sta mati in sin! (Menda je bil sin strašno prizadet, ko je naletel na svojo mamo.)
Kaj pove zgodba?
Torej ta dva sta se začutila sorodna - po spletu. A ko sta bila doma skupaj, se najbrž nista čutila posebno sorodna, kajne? Najbrž! - Ampak če je bila med njima sorodnost po spletu, bi mogla biti tudi sicer. V živo! Saj je vendar šlo za ista dva človeka.
Bilo bi zanimivo, če bi se dva spletna zaljubljenca takole našla na sestanku v živo - in ugotovila, da sta v resnici uradno mož in žena! Bi se zaljubila ponovno drug v drugega - ali pa bi obema to vzbudilo toliko nezaupanja, da ne bi mogla več ostati skupaj?
Vse bolj sem prepričana, da je med nami mnogo sorodnosti, toda zaradi raznih zamer in prizadetosti in tudi neodkritosti človek ni jasen, ni iskren, potem si pa domišlja, kakšna sreča ga čaka nekje drugje ...
A v resnici ima pa čisto mogoče najbolj sorodne duše doma ... v svoji družini!
In potem včasih človek pozabi na sorodnost z osebami, ki so v resnici ponavadi najbolj sorodne njemu, sozakonec in otroci.
Kaj pove neka zgodba (menda je resnična) - govori o veliki spletni ljubezni:
On in ona sta se spoznala preko spleta, se veliko pogovarjala in si bila vse bolj všeč. Ona je sicer bila poročena (ne vem, če je to svojemu spletnemu prijatelju povedala) - in naj bi bilo sicer v njenem zakonu v redu. No, on je bil pa res "ledih in frej". Potem sta se zmenila, da se osebno srečata, določila sta čas in kraj srečanja. In prišla na dogovorjeno mesto - in prepadena ugotovila, da sta mati in sin! (Menda je bil sin strašno prizadet, ko je naletel na svojo mamo.)
Kaj pove zgodba?
Torej ta dva sta se začutila sorodna - po spletu. A ko sta bila doma skupaj, se najbrž nista čutila posebno sorodna, kajne? Najbrž! - Ampak če je bila med njima sorodnost po spletu, bi mogla biti tudi sicer. V živo! Saj je vendar šlo za ista dva človeka.
Bilo bi zanimivo, če bi se dva spletna zaljubljenca takole našla na sestanku v živo - in ugotovila, da sta v resnici uradno mož in žena! Bi se zaljubila ponovno drug v drugega - ali pa bi obema to vzbudilo toliko nezaupanja, da ne bi mogla več ostati skupaj?
Vse bolj sem prepričana, da je med nami mnogo sorodnosti, toda zaradi raznih zamer in prizadetosti in tudi neodkritosti človek ni jasen, ni iskren, potem si pa domišlja, kakšna sreča ga čaka nekje drugje ...
A v resnici ima pa čisto mogoče najbolj sorodne duše doma ... v svoji družini!
Včasih človek zavrže resnične zaklade, ki jih ima, zaradi nekih fantazijskih sanj. Žal.
Nekdo mi je tudi omenil, da ima "hladno" ženo ... torej ...
Ampak če je to zaznal kot problem, bi ga mogel, moral reševati doma ... in ne v tuji postelji - z drugo ...
Morda tako sploh nikoli ni mogel odkriti zaklada, ki ga ima doma.
Če je žena "hladna", je to skupni problem in ne le njen.
Včasih duhovni voditelji ali kakšni drugi svetovalci priporočajo paru kam iti, kam "na lepše", da sta skupaj sama, brez otrok, pa ne v stalni preganjavici, kaj vse morata narediti, temveč malo razkomotena. Da se vidita. Da se slišita. Da sta preprosto skupaj. In obudita tisto, kar med njima je - tisto najlepše, samo včasih žal zaspi.
Koliko hrepenenja je včasih med njima. Pa ga eden ali drugi ne opazi ...
Prepričana sem, da takile "izleti na lepše", randiji in še kaj prinaša veliko lepega med dva, ki se v resnici imata rada, samo včasih malo pozabljata na to ...
Navsezadnje večina zvez nastane v (iz) ljubezni.
Nekdo mi je tudi omenil, da ima "hladno" ženo ... torej ...
Ampak če je to zaznal kot problem, bi ga mogel, moral reševati doma ... in ne v tuji postelji - z drugo ...
Morda tako sploh nikoli ni mogel odkriti zaklada, ki ga ima doma.
Če je žena "hladna", je to skupni problem in ne le njen.
Včasih duhovni voditelji ali kakšni drugi svetovalci priporočajo paru kam iti, kam "na lepše", da sta skupaj sama, brez otrok, pa ne v stalni preganjavici, kaj vse morata narediti, temveč malo razkomotena. Da se vidita. Da se slišita. Da sta preprosto skupaj. In obudita tisto, kar med njima je - tisto najlepše, samo včasih žal zaspi.
Koliko hrepenenja je včasih med njima. Pa ga eden ali drugi ne opazi ...
Prepričana sem, da takile "izleti na lepše", randiji in še kaj prinaša veliko lepega med dva, ki se v resnici imata rada, samo včasih malo pozabljata na to ...
Navsezadnje večina zvez nastane v (iz) ljubezni.
Ko sem začela pisati prispevek, sem imela v mislih predvsem to, kako ljudje včasih ne vidimo tistega najlepšega, kar imamo doma.
A potem, med pisanjem, sem se spomnila na to, koliko je obiskov na mojem blogu Od srca do srca prav v zvezi s prevarami - pa imam na to temo le kakšnih pet prispevkov, klikani so pa skoraj vsak dan. Tako pogosto. Vedno me stisne, ko opazim gesla o nezvestobi ... in zdi se mi, da moram o tem pisati ... Morda bo pa kdo lažje iskal potem svojo pot ven iz hudega ... Ali pa bo kakšen človek le pravočasno opazil kaj več, ne samo tisto, kar mika, a ne osrečuje.
Upam, da to, kar citira David Pelko, ne drži.
Galerija (3)
Kepa soliZaveza
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
