Al te je treba bilo, al ne, vedno bom srčno ljubila te

Narisala K.

Prešeren je tako pomemben, da imamo “zaradi” njega kulturni praznik! Je naš veliki pesnik, mojster besede. Z njo je že takrat očaral marsikatero srce. Je z njo očaral tudi Ano Jelovšek, mamo svojih treh otrok?

Njegovo prelepo pesem Nezakonska mati sem še in še doživljala, čeprav imam sama srečo, da nisem nezakonska mati in ne skrbim sama za otroke. Ana pa je najbrž bila kar zelo sama. Fizično in psihično. Morda ne duhovno.

Tako sem velikokrat pomislila in se godrnjavo in seveda zagovarjaje uboge ženske spraševala, zakaj se ni veliki Prešeren poročil z materjo svojih otrok … Saj mu ni moglo biti vseeno zanje!? Menda ja ne. Gotovo so bili ona in otroci izpostavljeni posmehu, zaničevanju … Tudi kot nezaposlen ali s skromno zaposlitvijo bi najbrž bolj stal ob strani svojim, če bi se z njimi “zvezal”. Recimo, da ga je “strlo”, ker tako dolgo ni dobil “orng” službe. Koliko ljudi danes bi lahko jamralo zaradi službe, ki ni primerna njihovi izobrazbi. Toda danes se učimo pozitivnega gledanja. Kajne?

Takole nizam misli o njem in ga razčetverjam … čeprav sem tolikokrat začutila neizmerno toplino ob verzih …

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči ...

Kolikokrat sem kakšni mami v porodnišnico poslala te verze! (Hvala, Prešeren, zanje!)

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

Mene ta pesem pretresa do globin …

In zadnja leta večkrat pomislim, kako je nezakonski oče lahko napisal tako lepo pesem. Nezakonski oče, ki je ja eno figo stal ob strani svoji punci, svojim otrokom. Zakaj Prešeren ni speljal svoje očetovske vloge, kot si ljudje mislimo, da naj bi jo?

Ja, tako sem si mislila. Gledala sem samo s prizadetimi ženskimi očmi, sočustvovala z ženskami, ki so ostale same z otroki. Pa ko vendar vem, da tudi danes niso podobe črnobele. In zdaj sem s pomočjo Slodnjaka le uspela malo bolj pokukati v odnos France - Ana. Ko se je rodila Rezika (oče skoraj 40 let, mama 16), je mama punčko dala v rejo. Na njegove prošnje je bolno sprejela nazaj. In potem je deklica umrla. Starša sta bila na vse načine oddaljena drug od drugega. Pa ju je neko srečanje potegnilo spet skupaj, v njem je spet zaživelo upanje … ali pa v obeh … in napovedal se je drugi otrok.

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!

Zdaj vem, da je to pesem napisal po rojstvu drugega otroka. Tudi tega je mati, tako kot prvega, dala v rejo … v očetovo veliko razočaranje …

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!

Prešeren je reji nasprotoval, vendar se z “viharno, zajedljivo, koketno” (po Slodnjaku) Ano ni upal poročiti … Se bi in se ne bi … Toda, kot pripovedujejo viri, je bil pripravljen skrbeti za svoje. In je tudi res podpiral njo in otroka. Torej ne smem samo godrnjati, v danih okoliščinah je skušal narediti najboljše.

Novo težko obdobje je prišlo, ko se je napovedal tretji otrok. Prešeren ni bil gotov, če je njegov in ga je to zelo razjedalo. Par dni po rojstvu je bil tudi ta otrok v reji, mati pa je šla brez slovesa v Trst.

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!

Kasneje se je vrnila in otroka Ernestina in France sta živela z njo. In oče je podpiral svoja otroka, kolikor je mogel, piše, da bolj, kot je bil dolžan … in tudi sposodil si je, da je lahko dal. In ko je že živel v Kranju, ko je prišel na zadnji obisk k Ani in otrokoma (jeseni 48), je bil v takem stanju, da se ga je Ana ustrašila, vendar menda ni pozabila zliti nanj svojih očitkov … In on je tiho poslušal in dal denar, ki ga je imel …

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? -

Koliko razočaranja je gotovo bilo za Ano, tako mlada je rodila … Kaj ju je vleklo skupaj in vendar tako zelo razdvajalo, da nista mogla graditi varnejšega in zanesljivejšega odnosa?

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

Kaj pa je tebe treba bilo;
dete ljubó, dete lepó!
Al te je treba bilo, al ne,
vender presrčno ljúbim te.

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

On, ki ptíce pod nebam živi,
naj ti dá srečne, vesele dni!
Al te je treba bilo, al ne,
vedno bom srčno ljubila te.

Ali je vsak resnični umetnik dober človek? Jaz mislim, da sicer ni resnični umetnik.

In takole ob malo bolj dokumentiranem pogovoru s Prešernom sem pretresena nad njim kot človekom. Kot pesnik me je že prej prepričal, kot človek me je pa šele zdaj. Doslej je bil zame predvsem pesnik, kot človek z resnično in občutljivo dušo mi je bil pa neznan. Ta pretresljiva pesem me je povabila v globlji odnos z umetnikom.

(Moj zapis je predvsem moje razmišljanje, ne gre za kakšno globoko strokovnost.)