A ne da je tudi v peklu lepo?

Za dobro voljo:

Prijatelj M., fant, ki velja za "prizadetega" (prijatelj iz gibanja Vera in luč), sprašuje vse mogoče, mnogo stvari ga zanima, tudi globlje. Se pa kdaj zares nasmejimo ob posrečenih razmišljanjih.
M.: A ne, da je v nebesih lepo?
N.: Ja.
M.: A ne da je tudi v peklu lepo?
N.: Ooo, kako pa to misliš?
M.: Ja, v peklu je ogenj in pečejo čevapčiče in ražnjiče!

Za šalo dodajam še karto za ogled - za dve osebi!

Bog je človeka popeljal do dvojnih vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza. Na sredini mize je stala velika posoda, polna okusne in dišeče hrane.

Človeku so se začele cediti sline.

Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolne. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.

Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in okolje, ki sta ga videla, je bilo tako, kot tisto v prvi sobi.

Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda, polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imele na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.

Človek je dejal Bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene stvari.

Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.