Vera22. maj 20141689 branj

70 x 7

Zanimivo se mi zdi, kako se mi kdaj naenkrat odpre neko obzorje ... kar naenkrat in popolnoma nepričakovano. Tako se mi je zgodilo tudi ob nekem pogovoru o odpuščanju

Zanimivo se mi zdi, kako se mi kdaj naenkrat odpre neko obzorje ... kar naenkrat in popolnoma nepričakovano. Tako se mi je zgodilo tudi ob nekem pogovoru o odpuščanju - naenkrat se mi je zazdelo, da sem nekaj končno doumela na nek poseben način ... Na nov način.

Velikokrat sem razmišljala o odpuščanju.
Zame odpuščanje ni nekaj kot zamah s čarobno paličico, pa je že vse odpuščeno in vse dobro.
Morda kdo res lahko takoj odpusti. Jaz pa večkrat ne morem, ker je šlo preveč globoko ... Skušam že, delam v to smer, toda je dejstvo, da me kakšne stvari zelo zelo dolgo bolijo.
Pa ne da bi sama gojila tisto hudo, ne, toda včasih so kakšne stvari tako močne in me tako globoko prizadenejo, da potrebujem dolgo časa, da stvari res predelam, prerastem ... in morda iz tistega celo ustvarim kaj dobrega in dragocenega ...
Pa še vseeno se kdaj zgodi, da me strese kakšna stvar, za katero mislim, da je že zdavnaj urejena, pospravljena, v miru ...

In tako mi je kliknilo, na nov način sem kar naenkrat videla odlomek iz Svetega pisma, tegale:
Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Mt 18, 21-35

Ja, prav to sem začutila, prav te moje muke, ki jih včasih poznam ... To, ko hočem odpustiti, ko želim, da je vse urejeno, ko nočem nositi v sebi jeze in slabe volje ...
In mislim, da je vse urejeno, da je v meni vse mirno.
Pa se zgodi kdaj en sam dotik, ena beseda, en dregljaj, pa je spet vse živo, kot bi se zgodilo tisti trenutek ...
Včasih sem občudovala ljudi, za katere je kazalo, da niso nič zamerljivi, da ničesar ne nosijo v sebi, nobenih hudih misli in spominov ... Mislila sem, kako so vsi veliki ob meni, jaz pa tako majhna in nebogljena.
Zdaj se mi pa zdi, da nisem edina, ki se kdaj dolgo muči s kakšnimi bolečinami, ki jih ne more kar pozabiti ali odmisliti ...
Ne morem odriniti, ne gre ...
Marsikaj zahteva čas. Marsikaj zahteva, da dolgo in počasi zori ... Dolgo in počasi se rojevajo nova obzorja ...
Ja, vedno znova odpuščam, prvič, drugič, tretjič, sedemdesetič, stotič, tristotič ...
Vedno znova ...
70 krat 7 ...
In potem le najdem svoj mir ... Potem pride dan, ko nek spomin ne povzroči več razburkanega morja v meni ... voda ostane mirna in spokojna ...

Nemirno je moje srce,
dokler se ne spočije v Bogu, mojem Zveličarju ...

(sv. Avguštin)

Galerija (2)

Milost odpuščanjaŽiva vodaKepa soliDober kot kruh

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje

70 x 7

Galerija (2)

Sorodni zapisi

Sredi noči

Jezus je vstal - a še ni?

Mrhovinarji na kosovcu