40 dni molitev pred porodnišnico

Pred porodnišnico.

Stojim na pločniku s transparentom v roki, na njem piše: "Stkal si me v materinem telesu!" To je stavek iz enega od meni najljubših psalmov. Hvaležno ga čutim, sprejemam, skušam živeti.

Sama sem, prejšnji somolivci so odšli.

Polglasno molim psalme. Zdi se mi, da božjo besedo delim, da blagoslavljam ... da sem sicer krhko, a vendar orodje v Stvarnikovih rokah ...

Pogled imam večkrat usmerjen proti porodnišnici, mislim na mame, ki ta trenutek rojevajo. Prosim blagoslova zanje. Prosim blagoslova za tistega očka, ki je ta dan zjutraj šel mimo in posebej prosil za molitev za svojo ženo, ki je ravno rojevala, njen porod je bil težak. Prosim, da se Gospod milostno dotakne nje, otročička, vse družine.

Začutim melodijo, sprva le melodijo ... in začnem peti ... Kadar ni v bližini ljudi, pojem. Počasi se melodija prelije v besede ... Pojem pesem, ki jo je napisala Nada Žgur: Tkalec življenja.

Za vsako srce,

za vsake ročice ...

Tako je lepa!

Melodijo čutim v sebi.

Tako teče čas ...

Mimo pripelje mrliški avto. Zavije desno ... Kaj dela tukaj? Bo odpeljal kakšno malo trupelce, strahoma pomislim. Porodnišnica, kraj porajanja življenja ...

Mimo mene gre patolog, poznam ga po obrazu. Včasih ga vidim nekje drugje, ko pride potrdit, da je nekdo umrl. Seveda lahko gre kamorkoli, ampak mene stisne pri srcu.

Molim za vse te ljudi, ki delajo v porodnišnici ... da bi lahko s polnim srcem služili življenju.

Molim za vse ljudi, ki se srečujejo tukaj s smrtjo. Da bi nosili v sebi življenje. Da jih smrt ne bi preveč obremenila ... in hkrati, da jih ne bi naredila brezčutne.

V miru tistega dne ob koncu tedna, ko ni tam okrog veliko ljudi, me iznenadi moški, ki pristopi in me vpraša:

"Kaj to delate tukaj?"

Bila sem tako globoko v sebi, v molitvi, v pesmi, da najprej debelo pogledam.

"A gre za kakšen zakon al kaj?" vpraša.

"Zakon? Ne, ne za zakon ... Na nek način pa tudi. Gre za to, da molimo, da ne bi bilo splavov. Naši zakoni so za splav. V zakonih niso samo dobre stvari ... Žal."

Prikima.

"Nate!" Ponudi mi liziko. Veselo jo sprejmem, to je bo kakšen otrok vesel.

Potem zvoni ura dvanajst. Ob 12h so v starih časih molili "angel Gospodov" in tudi dandanes to marsikdo stori.

Marija! Nisem strastna častilka Marije, ampak večkrat se ustavim pri Njej ... pri ženi, ki je upala sprejeti Dete, čeprav na nek način ni mogla vedeti, kaj jo čaka. Upala je, zaupala je. Upala je sprejeti Otroka, čeprav so v tistih časih "imeli pravico" (beri: so si vzeli pravico) kamenjati neporočeno nosečnico (ki je bila zaročena).

Prosim za vse nosečnice, da bi zmogle pogum ... Da bi vsaka nosečnica upala roditi svojega otroka. Da bi ga sprejela kot dar. Kot milost. Kot upanje. Kot svetlobo.

Ne sodim tistim, ki tega ne zmorejo.

Ampak rada bi jim ponudila upanje.

Rada bi, da bi nosečnice v stiski vedele, da obstaja tudi kakšna druga, drugačna pot, kot iti splavit.

Da bi vedele, da s tem, če rodijo, si ne zaprejo vseh možnosti v življenju, pač pa se jim odprejo morda kakšne čisto nove poti v življenju. Tudi take, za katere niso niti vedele, da obstajajo.

Nisem sodnica ... Želim pa biti uho ... rama ... srce.